Andrej Erjavec, u.d.i.a.
andrej

 

Rojen je bil. Kdaj in kje mu niti ni več tako zelo pomembno, te podatke včasih poda državnim organom pregona, če mu recimo vlomijo v stanovanje ali avto in ga potem natančno popišejo. V vrtcu je bil en dan, v osnovni šoli osem let. Na Šubicevi gimnaziji štiri, na pedagoški fakulteti, smer likovni tehnični kakšne tri, slabe pol leta je učil na šoli, eno leto je užival oblečen, oborožen, ostrižen in obrit v vojaški uniformi (od tam je znana velika tematska oljna slika: "posadka ob breztrzajnem topu; med razpadom Jugoslavije se je za sliko na lesonitu 120x70cm izgubila vsaka sled in nihče jo niti ne poizkuša najti), pet lepih let je preživel na Fakulteti za arhitekturo, v letniku skoraj samih deklet, ker so tisto leto morali vsi fantje v vojsko takoj po srednji šoli. Namesto da bi si pridobival znanje na gradbiščih, si je služil dodaten denar kot vaditelj smučanja pozimi in prostornik na tenisu poleti, no, proti koncu študija je malo poizkusil tudi kako je, če rišeš v biroju. Še kot absolventa so ga povabili na Urbanistični inštitut takrat še socialistične Republike Slovenije. Tam je po desetih letih dobil jubilejno nagrado, žal se ne spomni več v kakšni obliki, za kar se darovalcem opravičuje. Vmes je bil dvakrat za krajši čas na Japonskem, in to v glavnem ne za svoj denar. Japonska je nanj kot gosta naredila velik vtis, čeprav se mu za daljše bivanje in delo ni zdela najbolj primema. V tern času je kot mladi raziskovalec poizkusil narediti magisterij. Izbral si je individualni program študija. Tema je bila povezana z oblikovanjem prostora, vendar nikoli čisto do konca definirana, tako kot to ni tudi vsak zanimiv prostor. Ko je opravil vse predmete, ki so mu bili všeč, ga je minilo veselje do študija, tako da še danes ni opravil izpita iz ekonomike prostora in sociologije in še kakšnih petih podobnih.

Trenutno ni več na Urbanističnem inštitutu Slovenije ampak zelo blizu, dela isto kot prej, kot urbanist skuša biti arhitekt in kot arhitekt urbanist. To dela v glavnem prostovoljno in z veseljem, pa čeprav za denar. Kar tako, v prostem času in pretežno brez ekonomske logike, nastajajo eksponati, ki jih znani teoretik prof. dr. Plevnik mlajši koncizno definira s kratico UDK (ultra dust keepers). Del teh je tudi na tej spletni strani.

scenografija:  

1993: Max Frisch Don Juan ali ljubezen do geometrije, r. Barbara Hieng Samobor, SNG Drama  

1998: Astrid Lindgren Pika, r. Vito Taufer, Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana

2004: Hans C. Andersen Svinjski pastir, r. Barbara Hieng Samobor, Lutkovno gledališče, Ljubljana

2005: Miro Gavran Vse o ženskah, r. Barbara Hieng Samobor, Mestno gledališče, Ljubljana


ulična scenografija:

lampijoni
   
   

 

art:

 

 

artart   1akvareli
  1ribe
  1ptice